Leva noga

V decembru me je začela zafrkavati še leva noga. Imam malo mravljincev v podplatu in sem in tja občutek, da imam zadebeljen podplat. Nekaj me boli tudi v stegnu. Ampak to samo občasno. Mravljinci so pa kar vztrajni. Še najboljše mi je bilo med počitnicami v Rovinju, ko nisem nič sedela.

Aja. Imam tudi občutek, da me zadnje čase večkrat boli križ kot pa me je.

Nevrokirurgija - pregled po enem letu

Danes sem imela pregled na nevrokirurgiju pri dr. Prestorju. Pregled je v bistvu samo pogovor. Dobila sem napotnico za EMG, da se ugotovi kaj je z živcem na desni nogi. Zadnji teden me nekaj boli leva noga (čutim kako poteka živec) in me precej zateguje pod kolenom. Zato na napotnico napiše tudi za pregled leve noge, da se ugotovi morebitni začetek okvare.

Služba

Po več kot petih mesecih bolniške sem spet polno v službi. Nekaj časa kar gre, po parih urah pa začne boleti v križu.
Ta prvi teden je kar hud. Tudi popoldan me potem še matra.

Nevro fizioterapija

Po priporočilu mamičine prijateljice sem se naročila pri privat fizioterapevtu. Zaenkrat izgleda, da je to to, kar sem mislila, da bo v zdravilišču. Nekdo se posveti samo tebi in res dela vaje individualno s teboj. Upam, da se bo poznal kakšen napredek.

Drugače še vedno ne čutim mezinca. Tudi peta je zadnje čase nekam čudna. Vreme pa močno vpliva na bolečine v križu.

Kar tako

... da malo napišem. Počutje je kar v redu. Večurno sedenje in stanje mi še ne paše oz. me začne boleti hrbet v križu. Boli točno tako kot že leta prej. Občutek v nogo in v prste se še ni vrnil. Sem mislila, da bo šlo vseeno hitreje. Pred dežjemme boli oz. peče po nogi. Postajam vremenska Metka.

Preddvor - plezanje

Ze v zdravilišču sta mi fizioterapevtka in nevrokirurg rekla, da lahko plezam lahke smeri. Pazit moram pri visenje v pasu in izogibat se moram previsom. Plezala sem tri štirke in je bilo super. Moči imam tudi za več, samo me je malo strah nekontroliranih zdrsev in padcev in sem raje ostala pri nižjih ocenah. Še bomo šli.

Laško 15. dan - domov

Danes grem domov. Zjutraj imam še nekaj terapij. Ob pol dvnajstih grem na vlak, ob pol dveh pa sem ze doma.
Kakšnega bistvenega izboljšanja ni. Mogoče je malo boljše, kar se tiče noge. Krč me ne prijemlje več tako močno pa tudi prst ni več tako lesen. Navodila ob odhodu so: vaje, vaje, vaje.

Laško 14. dan

Zadnji polni dan v Laškem. Dopoldne terapija. Obisk pri zdravnici pred odhodom domov. Načeloma je treba migati in delati vaje vsak dan.
Popoldne grem na Hum mimo Blaževe skale. Nato še v bazen in na večerjo. Zvečer pa še za računalnik in delati za službo.
Jutri grem domov.

Laško 13.dan

Bila sem doma. Čeprav brez terapij sem bila bolj zmatrana kot v zdravilišču. Popoldan smo se odpravili nazaj v Laško. Pred tem smo šli še malo hodit na Čemšeniško planino. Škoda, da smo se doma obirali ravno toliko, da nas je potem po poti močil dež.
Že popoldne in tudi zvečer me je bolel križ. Zgleda, da bo treba tudi doma malo bolj počivati.

Laško 12.dan

Danes so na sporedu samo telovadbe in fitness. Telovadbo za hrbet sem zamudila, ker sem čakala na pregled pri Dr. Tekavčiču iz ljubljanske nevrokirurgije. Pravi, da lahko delam vaje v predklonu in torzijske vaje, še najboljše v bazenu. Lahko grem že na kolo in tudi plezam lahko. Samo pazit moram, da ne bo preveč naenkrat. Počasi začet in potem vedno več.
Popoldan prideta Uroš in Katja in me odpeljeta domov na kratke počitnice. Še prej pa smo bili v bazenu, kjer Katje ne moreva spraviti iz vode.

Laško 11.dan

Terapije kot vedno.
Popoldne na sprehod do Sv. Krištofa, nato mimo oddajnika do Šmihela in nazaj po isti poti. Od hotela do hotela 3 ure. Počasi gre na bolje.

Laško 10.dan

Dnevi tukaj so skoraj identični. Danes sem dopoldanski bazen zamenjala s telovadbo za nogo. Malo spremembe je kar v redu.
Popoldne sem bila zopet na Humu. Zvečer še malo telovadim.

Laško 9. dan

Dopoldan standardne terapije. Vmes sem šla na sprehod do mesta in plačala loto.
Po kosilu in fitnessu sem malo delala za sluzbo, nato pa sem se odpravila na Hum. Zdravnica mi je dovolila do polovice. Pri gradu piše, da je do vrha 40 minut. Odločila sem se, da se po dvajsetih minutah obrnem. Ravno takrat pa sem srečala enega gospoda, ki mi je rekel, da je do vrha samo še pet minut kar je pomenilo, da se seveda ne bom obrnila. Bilo je super. Sonček, toplo in lep razgled. Dol sem hodila skoraj tako dolgo kot gor, ker sem šla kot po jajcih. Je treba pazit na zdrse in padce. Po uri in pol sem že nazaj v svoji sobi.
Zvečer še malo potelovadim. V bazen pa nisem šla

Laško 8. dan

Dobila sem novo maserko, ki malo bolj mocno masira, kar mi zelo odgovarja. Malo bolj se je tudi posvetila nogam. Ker se mi prekrivata telovadbi za nogo in v bazenu, se moram na žalost odločiti samo za eno. Danes sem šla v bazen.
Fitness je super. Kolk paše se spet malo prešvicat in pretegnit. Delam tudi vaje za ravnotežje.
Popoldne z marelo bluzim po gričkih nasproti Šmihela. Oblečena sem v tri puloverje, ker je mraz skoraj kot pozimi. Pred večerjo še na bazen. Zvečer sem full utrujena.

Laško 7.dan

Dopoldne običajne terapije. Danes sem imela pregled pri zdravnici. Dodatno mi je napisala še kolo in vaje za roke na fitnesu in tudi vaje v telovadnici za nogo. S fitnessom sem že začela. Full paše.
Danes pada dež, zato grem samo en krog ob Savinji, ki pa se je zakljucil z obiskom Blaževe skale in potjo na grad. Popoldan pa spet običajen obisk bazena in vodna telovadba.

Laško 6.dan

Dopoldan se s Katjo in Urošem namakamo v bazenu. Tokrat samo v notranjem, ker je zunaj premrzlo. Katja se je danes odlocila, da ne rabi vec rokavckov in bo plavala brez. Naredi tri zamahe, potem pa je ze toliko pod vodo, da jo je treba dvignit. Korajzo pa ima. Uspe mi tudi malo potelovaditi.
Po kosilu gremo na gledat jelenjad in grad. Katja hodi celo pot od zdravilišča in nazaj.
Zvečer grem še enkrat v bazen in sem tam do pol desetih. Je super, ker se sprazni in se lahko lažje hbtno plava.

Laško 5.dan

Danes je sobota, zato imamo samo skupinsko telovadbo v bazenu in telovadnici.
Z zdraviliškim vlakom so prišli na obisk Zupančiči. Popoldan, po končanem teku trojk pa še Uroš in Katja. Danes sem se bolj namakala v bazenu. Sprehod je bil samo do Laškega in nazaj.

Laško 4.dan

Dopoldne terapije. Danes predavanja ni več, ker smo prva dva dni podaljšali. Zato grem že predc kosilom na sprehod. Probam iti do ene cerkvice, ker pa je pot do tja v senci, jaz pa že malo prešvicana, se spet odpravim na Šmihel.
Popoldne pa spet v bazen.
Danes me malo peče desna noga zgoraj. Ravno toliko, da se spomnim bolečin pred operacijo. Drugače me pa še vedno vsako jutro prijemlje krč v meča desne noge.

Laško 3.dan

Dopoldne terapije. Nato še predavanje do pol treh.
Danes pada dež, ampak grem vseeno malo naokrog pogledat, kam bi se še dalo iti. Popoldan še bazen.

Laško 2.dan

Začnem s terapijami. Masaža je še kar, lahko bi bila močnejša. Individualne vaje v bazenu in telovadnici so v bistvu skupinske vaje. Magneta se pa v bistvu sploh ne čuti.
Predavanje je bilo super. Prvič nam je nekdo podrobno povedal in pokazal za kaj se pri herniji diska sploh gre in kako naj delamo v naprej.
Popoldan grem na grad nad Laškim in en krog ob Savinji, plus plavanje in malo telovadbe v bazenu.

Laško 1.dan

Okoli enajstih prideva v zdarvilišče. Dobim sobo v petem nadstropju. Z mojo srečo ravno tisto, za katero je Mare rekel, da je zaradi žleba in posledično hrupa, v primeru dežja nevzdržna. Upam, da ne bo veliko deževalo.
Najprej me je pregledala zdravnica Radmila Lučić. Pohvali me, da sem dobro razmigana, občutek v nogo se baje lahko vrača tudi do leta in pol. Napiše mi terapije: magnet, telovadbo v bazenu, telovadbo in masžo hrbta ter obeh nog. Naslednji ponedeljek se vidiva, da se zmeniva še za kolo.
Na recepciji fizioterapije ti naredijo razpored. Začnem z masažo ob sedmih zjutraj. Pri tri dni imamo tudi predavanje o bolečini v hrbtenici.
Ker danes še nimam nič greva z Urošem na sprehod do Laškega in v bazen. Ko gre Uroš domov grem sama še do cerkve na/v Šmihelu. Kar strm klanec za nas hrbteničarje. Po večerji pa umit in spat.

Zdravilišče Laško

Jutri grem v zdravilišče. Počutje je v redu. Bolečin ni več. Hrbet čutim ob kakšnem čudnem predklonu in če mogoče kaj pretežkega poizkusim dvignit. Tudi občutek v nogi je boljši, čeprav mi mezinec še malo nagaja.
Komaj čakam, da mi pokažejo še kakšno novo vajo, ker imam teh šestih vaj že počasi zadosti. Sedaj delam že po trideset ponovitev. Dodala sem pa še vajo za raztezanje zadnjega dela noge.

Črni kal

Prvič po operaciji v plezališču. Zaenkrat še kot varovalec in opazovalec. Zihrala sem na drevo, ker bi mi pas drugače direktno pritiskal na rano. Plezat nisem probala, čeprav sem imela vse s seboj. Sta se pa toliko bolj naplezala Uroš in Katja. Po toplicah pa upam, da si kakšno smer tudi jaz upam zlest.

Rašica

Rana je zaceljena in izgleda zelo lepo. Je pa itak čisto skrita in se ne bo videla.
Danes sem probala iti malo v hrib. Šli smo na Rašico. Uroš je tekel, midve s Katjo pa sva šli po najkrajši poti na vrh. Na začetku me je malo matral asfalt, potem na naravnem terenu pa je bilo v redu. Katjin tempo je bil tokrat tudi zame čisto v redu. Bogi je bil edino Uroš, ker je moral kar trikrat iti gor in dol, potem pa nama je prišel še z avtom nasproti.
Za dobre tri tedne po operaciji se mi zdi takle izlet čisto v redu.

Contrakel

Rana je cisto zaceljena in zacenjamo jo masirati s Contrakelom, ki baje pripomore k lepsi brazgotini. Masazo ima zaenkrat čez Uroš.

Prvič brez flajštra

Rana je že skoraj zaceljena. Ena luknjica je že brez hraste. Ostalo pa tudi izgleda že v redu, tako da sem danes brez flajštra. Zvečer sta pa tudi zgornja luknjica in rana brez hraste. Zdaj naj odpadejo samo še s šivov in z luknje od drena, pa bomo na konju.

Nazaj v bolnico, Revita

Seveda samo pobrati šive. Rana je zelo lepa. Ko me je zdravnik zagledal me je povprašal, če sem že kaj plezala. Z njim se je dalo zelo v redu pomeniti.
Popoldne grem še v Revito po bolniški list in zmeniti se za bolniško v naprej.
Zvečer Uroš strokovno pregleda rano in jo poslika.

Tretji dan po operaciji, domov

Čeprav je prvi april in mi Uroš čisto100% ne verjame, grem domov. Na viziti se oba zdravnika strinjata, da grem lahko domov. Malo se pogovorimo glede plezanja, športa in nosečnosti. Prve tri mesece se moram paziti, potem pa se lahko ukvarjam z vsem. Seveda po zdravi pameti. Glede nosečnosti tudi ni nobenega problema, tudi če bi zanosila takoj.
Počakam še fizioterapevta, da mi pokaže še kako se vseda in vstaja, uleže na tla,... Da mi tudi napotke glede vožnje domov. Paziti se je treba grbin in kanalizacijskih jaškov.
Dobim odpustnico, previjejo mi rano in se odpraviva. Šive moram priti pobrat v torek.
Doma malo počivam, potem pa se ob štirih odpravim po Katjo v vrtec. Tudi zvečer grem na sprehod. Za večerjo se končno lahko vsedem. Kar verjeti nisem morala, da lahko pojem cel obrok ne da bi morala vmes vstat ali iti ležat. Luksus.

Drugi dan po operaciji

Spet sem bolj slabo spala, vendar vseeno boljše kot prejšno noč. Zjutraj smo ženske malo jamrale kako slabe postelje imamo in ker so ravno dobili nove jogije smo jih deležne tudi me. Šele takrat vidiš kakšno luknjo je imel stari jogi, ki gre baje v smeti.
Pri viziti zvem, da grem mogoče že v soboto ali celo že v petek domov. Do petka se moram odločit za katero zdravilišče mi bodo naredili predlog. Na voljo imam Strunjan ali Laško. Ker gredo ponavadi vsi v Laško se tudi jaz odločim tako.
Danes me fizioterapevt pelje na sprehod po stopnicah. Greva eno in pol nadstropje gor in dol. Gre mi zelo dobro. Zaradi mene bi šla še malo več, pa je rekel, da je za prvič dovolj. Popoldne gremo še enkrat z Urošem in Katjo. Takrat pa se mi že malo pozna utrujenost in sem kar malo zadihana. Še dobro, da je bila kmalu večerja in sem se podprla. Oziroma bi se, če mi Katja ne bi skoraj pol večerje pojedla. Kasneje sem ju pospremila do izhoda iz KC. Kakšen podvig!

Vaje za hrbet delam trikrat na dan po osem ponovitev.
Danes sta bila na obisku tudi Mare in Andreja.

Dan po operaciji

Če te tišči lulat zna biti noč res dolga. Zjutraj še enkrat probam iti na kahlo, pa ne gre. Počakati moram na vstajanje s fizioterapevtom. Pred tem pa morajo odstraniti dren. Ker je sreda je na vrsti glavna vizita, na kateri je toliko zdravnikov, da vsi niti v sobo ne morejo priti. Pride naju pogledat tudi Dr. Matos, ki je bil zraven pri operaciji. Pove enako kot Prestor, da je bila hernija kar velika in da je pritiskala na živec. Enkrat vmes leže pojem zajtrk. Okrog pol desetih me odpeljejo v ambulanto in odstranijo dren. Baje je rana zelo lepa.

S cimro naju preselijo v troposteljno sobo, ker najino sobo rabijo za izolacijo. Okrog desetih končno prideta fizioterapevta, mi pomaga obleči srajco (do takrat sem ležala naga) , me postavita na noge in pospremita do stranišča. Kakšno olajšanje. Ker se mi nič ne vrti, gremo še na sprehod po hodniku. Po petih minutah počitka mi pokažeta vaje, ki jih moram od sedaj naprej delati trikrat na dan. Vsako vajo po 5-8 ponovitev. Vsako uro pa moram za deset minut vstati in iti naokoli. Sedeti še ne smem, zato obroke jem na okenski polici z eno roko naslonjena na šipo. Vse skupaj izgleda podobno kot pri policijski areatciji.
Popoldne prideta na obisk Uroš in Katja, ki pa bi že po petih minutah šla domov. Malo me peljeta na sprehod po oddelku. Katja mi prešnofa vse predale in odnese viki kremo. Ko odideta prideta pa še ata in mamica. Obiski so fina stvar, ker je drugače kar malo dolgčas.
Noga me ne boli, vendar ne čutim vseh prstov in delno podplata. Še vedno imam občutek, kot da imam pod podplatom eno blazino. Tudi rana me ne boli močno, vendar zvečer za vsak slučaj vzamem ortopedski prašek. Kljub temu bolj slabo spim.

Dan po tem

Zjutraj je že normalen zajtrk. Ponoči je bolj slabo spala, saj jo je tiščalo. Po zajtrku ti odstranijo drenažo iz rane in gremo hodit. Pri vsem ti pomaga fizioterapevt. Preselili so jo v drugo sobo. Sedaj so v sobi tri.

Poseg

Metka je bila danes operirana. Poseg je trajal okoli ene ure, plus pol ure za pripravo i še kake pol ure za zbujanje. Na poseg je šla ob pol dvanajstih, ob pol treh pa je že bila v sobi. Po posegu greš v sobo (ne na intenzivno). Za tri dni odpade sedenje.
Ležiš na boku s katetrom v rani. Hrana je prvi dan samo NaCl (infuzija). Pitje, zaradi slabosti po anasteziji, odpade. Ližeš limonine lizike in si zadovoljen, saj ni več bolečine.
Poseg je bil Fenestracija, kar pomeni, da naredijo tri "luknjice" (za luč, kamero in inštrument) in zadevo opravijo z minimalno rezanja. Hrbtenico napadejo s strani in odstranijo del diska, ki pritiska na živčni kanal v hrbtenici.
Zdravnik je povedal, da je bila situacija taka, kot je bila razvidna iz slik. Disk med L5-S1 je zdrsnil (hernija) in čeprav je bil majhen, pritiskal direktno na živčni kanal. Od zadnjega RMI slikanja se je hernija še malo povečala. Poseg je bil nujen.
Metka je zadovoljna, saj je ne boli več!
Prvi dan se ne hodi. Ležiš na boku, če se želiš obrniti, pokliček pomoč, sam se ne smeš in ne moreš, saj imaš kateter.
Jutri začnejo hodit. Vsao uro 10 minut.
Glavni del je mimo, bomo videli kaj pride sedaj.

Operacija

No danes je ta dan. Sestra, ki mi vzame kri in naredi EKG me obvesti, da bom na vrsti druga, ker so spremenili vrstni red. To je super, me vsaj ne skrbi več, da bo operacija odpadla. Kasneje mi cimra pove, da so to naredili zaradi mojih bolečin. Noga me močno boli in prinesejo mi še en prašek, ki za dve uri malo omili bolečino - iz osem na štiri (bolečino moraš ocenjevati s številkami od 1 do 10). Mimogrede zadnjič na urgenci je bila desetka. Pred operacijo moraš podpisati, da se strinjaš z anestezijo in operacijo. Jaz podpišem samo za anestezijo.
Malo čez enajst me pridejo iskat. Povijejo ti noge in odpeljejo v 1. nadstropje v operacijski blok. Tam se prestaviš na en voziček s katerim te odpeljejo do anestezista. Anetezijska sestra ti da najprej infuzijo, nato pa še nekaj, da te malo zadane. Že prej so me odpeljali v opercijsko. Zdela se mi je ful velika in dobro opremljena. Sonyjevi monitorji so me spomnili na službo. Strežnice so ravno začele raztavljati operacijsko mizo in jo štimati za mene. Kasneje sem na izvidu prebrala, da so me operirali v klečečem položaju. Zadnje, kar se spomnim je, da sem dobila štamperle in rekla, da me bo sigurno takoj prijelo. Maske za anestezijo se ne spomnim več.
Samo operacijo je že opisal Uroš.
Zbudila sem se že spodaj, ampak samo toliko da sem vedla kje sem. Čutila sem, da se mi vsake toliko časa napihne manšeta za merjenje pritiska. Vem, da so me prišli iskat in da so me z eno črno desko prestavljali na posteljo. Ne spomnim pa se vožnje do 5. nadstropja. V sobi sem se zbudila, ko mi je med. brat odvijal noge in rekel, da me zunaj čaka mladenič z očali. Noga me ni več bolela, rane pa tudi nisem čutila. Zaradi drena sem morala ležati na boku. Po operaciji nisem smela piti, dobila sem ene full sladke limonine palčke. Malo pomagajo, prav veliko pa ne. Uroš je bil nekaj časa pri meni. Slika mene in rano ampak tega se ne spomnim več.

Nazaj se vrne okrog petih. Ravno je zamudil zdravnika dr. Matos-a, ki je prišel povedat kako je potekala operacija. Rkel je, da je bil poseg kar obširen, da se je hernija še malo bolj izbočila, kot pa je bilo razvidno iz slik in da je pritiskala direktno na živec. Jaz sem že čisto pri sebi. Uroš mi pomaga mi pri goljufanju z vodo. Ne zdržim več in vsake toliko naredim majhen požirek, ki ga valjam po ustih, dokler le lahko. Lačna nisem nič, le žeja me daje.
Ponoči je hudo, ker me tišči lulat pa v kahlo ne morem spustiti. Tudi kolka me že bolita od ležanja. Kasneje sem videla zakaj. Imela sem full zmahan jogi oblečen v plastiko, ki je prav žgala v kožo. Za vsak obrat moram poklicati sestro, da mi prestavi dren in stojalo za infuzijo. Obrniti se smeš na vsake 4-5 ur. Spet komaj čakam jutra.
Vsi na oddelku in spodaj v operacijski so full prijazni in pripravljeni pomagati. Tudi na hodniku ne gledajo skozi tebe, ampak te pozdravijo in ogovorijo, kako kaj gre. Res sem prijetno presenečena.

Sprejem v bolnico

Ob pol petih me Uroš pospremi na oddelek Nevrokirurške klinike v petem nadstropju KC. V sobi sva samo dve, obe imava napovedano operacijo za torek. Jaz naj bi bila na vrsti tretja, to pa pomeni, da je velika verjetnost, da operacija odpade. Vedno so najprej na sporedu tumorji, nato pa še lažje operacije na hrbtenici. Kot tretji prideš na vrsto okrog enih popoldne.
Na veliko presenečenje zvečer dobimo še večerjo - krompirjev golaž. Jesti in piti se ne sme od polnoči naprej. Tudi s svečkami, s katerimi so mi vsi grozili, ni bilo k sreči nič.
Po večerji naju s sosedo pregleda ortoped. Ugotovi isto kot predhodniki. Do sedaj je bil to najbolj temeljit pregled. Prvi mi je preverjal moč noge in občutek za dotik. Oboje je zmanjšano.
Ponoči spim samo do ene enih, kljub temu, da sem dobila ortopedski prašek (ki naj bi držal osem ur) in uspavalno tableto. Ne vem kako naj namestim nogo, da ne bi bolelo. S seboj imam tablete, samo kaj ko so rekli, da se ne sme vec pit. Noč je zelo dolga. Komaj čakam na termometre okrog petih. Potem čakam, da delavci ob sedmih začnejo z delom na gradbišču pediatrične klinike. Komaj čakam da se zdani. Okrog šestih se skupaj še z enim hrbteničarjem sprehajam po oddelku.

Sprejem

Danes ob pol petih popoldne sva šla v bolnico. Metka je dobila najboljšo sobo, saj sta v njej le dve postelji. Ima razgled na Kamniške. Spet jo bolj boli. Jutri bo na vrst kot druga ali tretja. Prednost imajo tisti s tumorji nato pa so na vrsti hrbteničarji (bolj za sprostitev). Poseg naj bi bil enostave, ali pa se s tem samo malo tolažimo.
Na oddelku za nevrokirurgijo, v petem nadstropju Kliničnega centra, so zelo prijazni. Metka ponoči zelo slabo spi (samo do enih), čeprav so ji dali ortopedski prašek proti boličinam ter uspavalni prašek. Komaj čaka jutro.

Revita, poziv v bolnico

Danes mi v Reviti vzamejo kri in naredijo EKG. Izvide dobim v torek popoldne.

Okoli dveh pa me pokličejo iz Nevrokirurgije, da sem na sporedu za torek in da naj pridem v ponedeljek 28.3. okrog petih v bolnico. Saj sem vedela, da me bodo poklicali, ampak da tako hitro me je pa kar malo vrglo. S seboj moram prinesti napotnico, pidžamo in copate (ker jim teh stvari kronično primankuje).

Nevrokirurg

Po zaslugi Barbare imam že danes pregled pri nevrokirurgu Dr. Prestorju na Polikliniki. Peljem se leže do vrat Poliklinike, potem pa ležim na eni betonski klopci in čakam, da Uroš parkira avto. Počutim se kot kakšen klošar, ampak mi je čisto vseeno. Ker ni nikjer nobenega vozička greva v prvo nadstropje peš. K sreči sta tam na hodniku dva vozička in eden je za naslednji dve uri moj. Ležim zunaj nahodniku, Uroš pa čaka pred ambulanto.
Po pregledu zdravnik postavi diagnozo: Akutna lumboishialgija desno, Diskus hernija L5-S1 na desni strani. Čeprav je hernija majhna, pravi, da lahko pritiska direktno na živec in da zaradi tega tako močno boli. Drugače pa moja cela hrbtenica odstopa od ideala.
Svetuje operacijo in pravi, da me pokličejo v roku enega do dveh tednov. Dobim tudi napotnico za operacijo (diagnoza: lumboishialgija) in navodila za preiskave pri svojem zdravniku (kri, EKG in po potrebi rentgen pljuč).
Drugače pa se bolečina malo umirja. Naredim lahko že več korakov. Sedet pa ne morem, ker mi nogo takoj omrtviči.

Revita

Po telefonu se dogovorim z zdravnico za bolniško. Pripravi mi recepte za Tramal (močan analgetik) in Ultop (ta naj bi pomagal proti slabostim zaradi tablet). Napiše mi tudi nujno napotnico za ortopeda, za vsak slučaj, če me nevrokirurgi ne bi sprejeli. Uroš gre vse to iskat. S seboj ima tudi prejšnjo napotnico za nevrokirurga, na katero zdravnica dopiše nujno zaradi močnega poslabšanja.
Drugače pa jaz komaj naredim par korakov, že imam čisto mravljinčasto nogo. Ravno tako. če se usedem. Vsa stvar izgleda tako da naredim nekaj korakov, se uležem za minuto ali dve na tla in potem spet par korakov. Priprava jutranje kave in kosa kruha je prava muka. Ponoči kljub tabletam ne morem spati. Moja postelja so trenutno tla v dnevni sobi.

Urgenca

Uroš je šel smučat, midve s Katjo pa na dopoldanski potep po mestu in k našim na obisk. V mesto se peljeva z avtobusom. Katjo vsake toliko časa kaj vzdignem, da bolje vidi. Z mano je vse v redu, nič bolj me ne boli kot ponavadi.
Ko prideva k nam je treba umit roke. Ko Katjo malo privzdignem me v vrbtu nekaj čudno zapeče. Potem je pa iz ure v uro slabše. Kosilo pojem v leže na kavču, ker ne morem več ne stati ne sedeti. Noga mi pri stanju rata mravljinčasta. Čez nekaj časa se preselim na tla, ker tudi kavč ni več v redu. Ko Uroš pokliče, misli, da ga zafrkavam. Ko pride se po hitrem postopku odpravimo domov, ker drugače nisem bila več sigurna, če bom sploh še lahko šla. Prvič se peljem v leže.
Ko pridemo domov je že tako hudo, da pristanem na urgenco. Katjo ta čas merka Danica. Sprehod do avta mi pobere skoraj vse moči. Na urgenci ležim na vozičku in se tresem od bolečin. Uroš mi pomaga pri obračanju, ker sama nisem sposobna premakniti medenice. Na vrsti sva dokaj hitro. Najprej dobim v rito inekcijo z dvema ampulama Ketonala in 1 ampulo Apaurina. Ker to niti po več kot pol ure ne prime, dobim še v žilo infuzijo s Tramalom 100. Zraven pa še eno tableto proti slabosti in dve tableti Lekadola. To malo oblaži bolečine, vendar čisto baje ne bo izginila. Dobim še recept za Ketonale.
Od vseh tablet sem tolk zadeta, da nekako preguram skozi noč. Sicer s prebujanjem, vendar lahko zaspim nazaj. Uroš za vsak slučaj spi zraven mene na kavču.

Manualna masaža pri Kitajcu

Slava mi je zrihtala termin za masažo in akupunkturo pri Kitajcu. Najprej me malo prešlata, da vidi kje in kaj me boli. Zmeniva se za akupunkturo in masažo, ki bosta odpravili moj problem. Potem se loti masaže. Masira samo desno nogo in ritnico. Na koncu me še malo poravna. Tudi on pravi, da je hernija majhna in da se bo dalo popraviti. Super.
Od enkratne masaže se seveda nič ne pozna. Me pa danes že cel dan boli kolk, tako da ko vstanem malo šepam dokler se ne razhodim. Slava sicer pravi, da to ne boli kolk, ampak je to tipično za hrbtenico.

Fizioterapija

Tudi termin za fizioterapijo je zelo težko dobiti. Februarja sem preklicarila vse zdravstvene domove in vse zasebne fizioterapevte v Ljubljani. Čakalna doba je par mesecev. Najprej bi prišla na vrsto aprila. Najbolj žalostno je to, da tudi samoplačniško nisi na vrsti nič prej.
K sreči so imeli v ZD Bežigrad ravno eno luknjo in so me naročili že 14.3.. Vendar ne na celotno terapijo, za MT sem na vrsti šele junija.
Vsak dan ob sedmih zjutraj imam najprej deset minut električno stimulacije, nato pa še deset minut raztezanja.
Ne vem kaj mi pomaga ali fizioterapija ali nova miza v službi (ob kateri stojim), ki mi jo je Uroš naredil pred dopustom, ampak ta teden me skoraj nič ne boli.

Dopust Bohinjska Bistrica

Ker je z mano dokaj v redu in ker smo že imeli rezerviran apartama smo šli v Bohinjsko Bistrico na enotedensko smučanje in kopanje v vodnem parku. Malo me je skrbela vožnja, ampak je šlo brez ustavljanja.
Dva dni me noga zelo boli, tako da tudi ponoči ne spim. Naklofeni in Lekadoli ne pomagajo. Pomaga le sprehajanje naokoli. Tudi ležanje v topli vodi mi ne odgovarja. Proti koncu tedna se zadeva popravi, tako da ponoči vsaj lahko spim.

Magnetna resonanca v UKC

Po zaslugi sosedov sem na vrsti že 1.3., čeprav je drugače čakalna doba 17 mesecev. Imela sem srečo, ker je tehnik še popravljal aparat, ko sem že bila na mizi. Prav lahko bi preiskava odpadla.
Sama slikanje je malo zoprno. Ležiš v ozkem tunelu,v katerem močno ropota. V rokah držiš gumb za paniko in hkrati veš, če ga stisneš boš moral skozi vse še enkrat.
Izvid: Degenerativne spremembe medvretenčne ploščice L5-S1. Manjša dorzalna desnostranska diskus hernija v višini medveretenčnega prostora L5-S1, ki utesnuje pripadajoči koren.
Radiološka diagnoza: Diskus hernija L5-S1.

Revita - Dr. Ločniškar

Pogleda izvid rentgena in se tudi ona strinja z MR-jem. Ahilovega refleksa še vedno ni.
Dobim napotnico za MR (podatki o bolezni: Lumboischialgia dex. z ugaslim ahilovim refleksom desno) in delovni nalog za fizioterapijo, ki vključuje raztezanje LIS, TENS, magnetno terapijo in individualne vaje.
Glede na to, da Naklofen ne pomaga mi ga ni treba več jesti. Vitamin B pa ostane. Proti bolečinam lahko vzamem dvojno dozo Lekadola.

Rentgen

Kdo bi si mislil, da je za rentgen tudi čakalna doba. Mogoče par dni, ne pa kar mesec ali dva. V Ljubljani so baje trije rentgeni. Na Polikliniki ga prenavljajo, v Želežničarskem ZD bi prišla na vrsto marca, na Metelkovi dobim datum konec februarja.
Mare mi reče naj probam v Kamniku in res dobim datum že 7.2.. Sicer je med prazniki in tako ne moremo nikamor, vseeno pa dopoldan izkoristiva za plezanje ledu v Borovnici.
Izvid rentgena je izravnana lumbalna lordoza z i.v. hondrozo med L-5 in S-1. Izvid in slike pogleda sosed rentgenolog in glede na izvid in opisane bolečine svetuje še MR.

Prvič pri zdravniku - Revita Dr. Ločniškar

Ker ni nič bolje in ker me še dodatno bolijo desna meča in ker imam čuden občutek v podplatu, se odpravim k zdravniku. Na poti tja sem premišljevala, če je res tako hudo, da moram zaradi tega k zdravniku. Ampak, ker sem že naročena pa grem. Moja zdravnica mi pregleda hrbtenico in če je slucajno kaj čudnega pod kolenom. Potem se uležem na mizo in mi sproba še reflekse. Vsi so čudoviti, razen ahilovega na desni nogi, ki pa ga sploh ni. Pravi, da ga bova v bodoče redno kontrolirali.
Vpraša me tudi, zakaj sem toliko časa čakala z obiskom. Jaz pa ji razložim, da sem na to že navajena. Da me že dolgo boli hrbtenica in da ponavadi bolečina izgine v enem do dveh tednih. Tokrat pa ni.
Zmeniva se, da bi bilo dobro iti slikat hrbtenico in na podlagi tega bo videla kako naprej. Mogoče bo treba tudi na magnetno resonanco, skoraj sigurno pa dobim delovni nalog za fizioterapijo.
Od nje se poslovim z napotnico za rentgen RTG L/S (vzrok za napotitev: lumboischialgia dex.) in receptom za Naklofen. Naklofen moram jemati trikrat dnevno, zraven pa še dvojno dozo vitamina B. Naklofen naj bi jedla dva tedna, da bi se v tem času lahko pokazal morebitni protivnetni učinek.

Viševnik in začetek bolj konkretne bolečine

Bolečine niso tako močne, da ne bila kljub temu aktivna in z Urošem se odpraviva na Viševnik. Že med vožnjo do Kranja, kjer oddava Katjo, se začnem presedat po sedežu. Ko hodiva, me pri vsakem malo višjem koraku zaboli pod kolenom. Uroš me skoz sprašuje kako pa hrbet, jaz pa ga nadiram nazaj, da me ne boli hrbet ampak me špika pod kolenom. Zgleda, da je on že takrat vedel zakaj se gre.
Kljub vsemu prideva na vrh in odsmučava nazaj. V avtu še nekako gre, ampak ko stopim iz avta se pa začne moja krevlasta hoja. Noga me ful boli in med večerjo že vstajam, ker ne morem dolgo sedeti.

Nekaj me špika

Okoli novega leta prvič začutim, da me nekaj špika v ritnici in pod kolenom. Najprej se ti zdi čudno, potem pa se navadiš in kar malo pozabiš na bolečino. Me je pa špikalo vsakič, ko sem vstala s stola.
Za vsak slučaj se pozanimam pri Maretu, kako je njega bolelo preden je šel na operacijo hrbtenice. Je rekel, da to ni nic, naj pocakam, ko tudi prsti na nogah bolijo. Upam, da ne bo slo tako daleč.